Na poti iz Glen Helen Gorge proti Kings Canyon-u smo ob cesti srečevali same krave. Ja, krave. Suhe, zdolgočasene, brez življenja, skoraj nepremične. Ampak mi bi rajši kakšnega kenguruja… In se peljemo naprej in v daljavi zagledam – pa ne že spet krava… Ampak izkazalo se je, da ima ta krava grbo, da je precej večja in tudi hitrejša. Seveda, bila je kamela in to ne samo ena temveč cela čreda kamel. Ene so prečkale cesto, druge pa so že tekale naprej v divjino. Bilo jih je vsaj 15 in malce naprej še ena podobna družina. Kamele v Avstraliji so se mi vedno zdele nekaj čudnega, skoraj nemogočega. No, zdaj verjamem, da res živijo tukaj.
Videli smo tudi čudovite zelene papige, ki vedno letijo v paru, in jato belo-rozastih papig, ki so v živih barvah zletela mimo nas. Zdaj čakamo samo še na kenguruja.
Če pa bi naša 6-letnica že znala pisati, bi svoje prve vtise o Avstraliji zagotovo zabeležila takole. Tu je vse ravno obratno: pri nas je zima – tu je poletje, pri nas je noč – tu je dan, pri nas šofer sedi na levi in vozimo po desni – tu šofer sedi na desni in vozimo po levi. Midva, šoferja, pa bi dodala še eno šofersko: pri nas prižgeš “žmigavce” z levo ročko, tu pa so na levi ročki brisavci, ki jih še nismo potrebovali, vendar jih šoferja non-stop (pomotoma) prižigava. Čudno, da še ljudje ne hodijo po rokah namesto po nogah 🙂
…v tej rjavi mlakuži (Kings Canyon) smo se kopali 🙂 Takrat ni bila pomembna čistoča, glavno da smo se osvežil. Vodič nam je razložil, da so te kamele divje (menda edine na svetu). Prišle pa naj bi z uvozom. Super, čakamo na naslednje slike!